Zamolčane zgodbe: Maja Gal Štromar

Strašno hudi

»V moji glavi igra po mojem 20 orkestrov in vsi člani orkestra so vsak iz drugega konca sveta, « pravi Maja Gal Štromar o občutkih, ki jo prevevajo, ko se usede k pisanju. A če v sebi nosi ustvarjalni direndaj, ki poganja njo in romaneskne junake, pa mora biti, ko ustvarja, zunaj nje tišina. Tako, pravi, je tudi lažje slišati.

Maja Gal Štromar je pesnica in pisateljica, igralka, prevajalka, gledališka pedagoginja, dramatičarka, scenaristka, moderatorka, režiserka. Je avtorica štirinajstih literarnih del, zadnje, drugi del romana 7 kg do sreče, je izšlo letos. Njen roman Ženska drugje je bil nominiran za nagrado Kresnik.

Maja pravi, da jo literarni junaki vedno trdno držijo in vodijo. »Moram reči, da sem že velikokrat v svojem umu vnaprej skvačkala konec zgodbe, pa so me liki presenetili in me peljali na neko popolnoma drugo pot.«

A literarni junaki, ki se tudi trudijo, da bi preglasili drug drugega in se prebili v ospredje, so tako le eni od nosilcev besed, s katerimi je Maja v nenehno v stiku. Ne glede v katero umetnostno področje stopi, so besede rdeča nit njenega ustvarjanja, le da se nahajajo v različnem agregatnem stanju.

Jih pa povezuje to, da jih poskuša do bralca prenesti z vso možno odgovornostjo, saj vendarle nosijo tudi sporočilo o svetu. Vsak zgodovinski trenutek ali proces je vreden refleksije, tokratni, obdan z epidemijo, pa toliko bolj.

Po njenem je pomembno »ločiti zrnje od plev, premišljevati o tem, kaj je res in kaj ni, v kakšnem svetu slepil živimo«. Ta je proces osvobajanja, ki pa ni vedno preprost. Kako priti nazaj na zemljo, posaditi drevo, v prenesenem pomenu, in »rasti, biti deblo in krošnja hkrati, biti vpet v vertikalo, a živeti brez iluzij«.

***

V podkastu Zamolčane zgodbe, ki nastaja v sodelovanju z Miro, ženskim odborom slovenskega centra Pen, ustvarjava pa ga Maja Čakarić in Klara Škrinjar, smo se z Majo Gal Štromar sprehodili po njeni knjižnici, hodili med barvami in zvoki in bili v družbi literarnih junakov, ki jo vodijo za roko, medtem ko piše; govorili pa smo tudi o vajetih, ki jih mora kot avtorica od njih naposled prevzeti.