Suzana Tratnik: Pontonski most

Strašno hudi

V letu, ko se zdi, da bi najraje planili v časovni stroj in šli v skoraj katero koli drugo obdobje - tisto že znano, ali katero, ki še sledi, in je mamljivo prav zato -, je prijeten privilegij, če se z romanom na kavču prestaviš v jedro devetdesetih.

V devetdeseta leta iz prejšnjega stoletja. Kdor je bil takrat najstnik, se spomni, da je ta čas rad kazal dva obraza. Enega z nasmeškom do ušes, na drugem pa se je izrisovala nepoboljšljiva otožnost. V vsakem primeru pa je čas podložen z melanholično Nirvano, Pearl Jami, Radioheadiali ... Ali pa z rejvom, tako kot pri Jani.

Da bi o Jani izvedeli več, je treba pristopiti do pisateljice Suzane Tratnik. Jana je njena. Je osrednja oseba v svežem romanu Pontonski most, ki je konec novembra izšel pri založbi Beletrina.

Suzana Tratnik je pisateljica, a tudi prevajalka, avtorica strokovnih del o lezbični literaturi in lezbičnem gibanju v Sloveniji. Večkrat je bila nagrajena: z nagrado Prešernovega sklada za literaturo, pa z nagrado Novo mesto short za kratko zgodbo in z desetnico za najboljši mladinski roman. Doslej je objavila sedem zbirk kratke proze in pet romanov, nazadnje Pontonski most.

Tudi njena Jana je ustvarjalka, pisanje je njena svetla luč na koncu tunela in na to se rada nasloni. Sploh ko gre kaj narobe. In narobe gre marsikdaj.

V kakšnem svetu se Jana giblje in nemalo kdaj tudi rejva, pa preverite v podkastu s Suzano Tratnik.