»Če potičnica ni pravih mer, bo potička na pol surova«

naPOTki

Lončarstvo spada med najstarejše in nekoč najbolj razširjene obrti na Slovenskem. Leta 1751 omenja princ Friedrich Otto Hermann v svojih potopisih, da ni v nobeni avstrijski deželi sorazmerno toliko lončarjev kakor ravno na Kranjskem. Lončarstvo se je razvijalo v različnih lončarskih središčih: Ljubno na Gorenjskem, Komenda, Ribniška dolina, Šentjernejsko in Krško polje, okolica Celja, Dravsko in Ptujsko polje ter Prekmurje. Osnova za lončarske izdelke je primemo mastna glina, prosta peščenih in drugih škodljivih snovi. Najvažnejše lončarsko orodje je vreteno ali lončarski kolovrat, kot so ga imenovali nekdaj. Lončeni izdelki imajo dekorativen in uporaben namen. Sodeč po tem, da so med najpogostejšimi arheološkimi najdbami ostanki lončenih posod in keramike, lahko zaključimo, da lončarske izdelke odlikuje trajnost. Kako poteka delo v lončarski delavnici, kjer se spajata tradicija rokodelstva in sodobnost, bomo izvedeli v tokratnih NaPOTkih. Bojan Leskovec je obiskal lončarstvo Dobo v Žalni pri Grosuplju.