Zakaj nam jeziki in kulture vzhodne Azije ne smejo več biti španska vas?

Gymnasium

Star pregovor pravi, da veljaš, kolikor jezikov znaš. To se je včasih nanašalo predvsem na nemščino, italijanščino in francoščino, v 21. stoletju pa ta modrost slej ko prej meri na kitajščino, korejščino in japonščino

Vse kaže, da se v 21. stoletju gospodarsko – s tem pa tudi politično – težišče sveta seli na pacifiške obale Azije. Po podatkih Združenih narodov je bila, na primer, kitajska ekonomija predlani druga največja na svetu, japonska tretja, južnokorejska pa deseta. To pa seveda pomeni, da si v Sloveniji ne moremo več privoščiti, da bi o teh deželah ne vedeli ničesar.

A kako težko se je pravzaprav naučiti jezikov vzhodne Azije in spoznati tamkajšnje kulture? Pa tudi: kako ta vednost pomaga širiti intelektualne in emocionalne horizonte tistim, ki se učijo? In, ne nazadnje, s kakšnimi upi smejo ljudje, ki so tovrstna znanja osvojili, navsezadnje vstopiti na slovenski trg dela?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Gymnasiumu, ko smo se pogovarjali s študentkami in študentoma Oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani – z japonologinjama Katarino Gerl in Marto Simeonov, s koreanistom Primožem Prevodnikom ter s sinologinjo Vido Krevs in sinologom Aljažem Novakom.