Čigava bo zemlja na Luni in drugi pravni paradoksi v novi vesoljski dobi – Iva Ramuš Cvetkovič

ApolloLajka

Mednarodna pogodba o vesolju (angl. Outer Space Treaty) je nastala leta 1967 in še vedno velja. Med drugim določa, da mora biti raziskovanje in uporaba vesolja v korist vseh držav in da si nihče v vesolju ne more ničesar prilastiti. A razpon tega, kaj danes je mogoče, se je od časa prve vesoljske tekme med ZDA in Sovjetsko zvezo temeljito razširil, odprle so se povsem nove in še nedavno nepredstavljive možnosti. Načrtuje se postojanke na Luni in Marsu ter zasebne vesoljske postaje, nič presenetljivega niso več niti ideje o rudarjenju na asteroidih, število načrtovanih satelitov v orbiti pa gre v več deset tisoč. Vse bolj očitno postaja, da vedno več zainteresiranih strani, naj gre za države ali zasebna podjetja, razmišlja o tem, kako bi pogodbo o vesolju zaobšli oziroma postavili v oklepaj, ter si postavili nove, tudi pravne, temelje za nova vesoljska osvajanja. Vesoljsko pravo in poskusi njegovega spreminjanja so v središču tokratne ApolloLajke, v kateri je gostja Iva Ramuš Cvetkovič, mlada raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.