Špela Novak: Življenje z volkom

Med štirimi stenami

»Boriti se ali se vdati? Vsak zagon lupusa, ki sem ga premagala, je pustil v mojem telesu dodatno škodo«, je v svoji avtobiografiji Življenje z volkom zapisala Špela Novak, ki je pri petih letih zbolela za avtoimunsko kronično boleznijo, imenovano sistemski lupus eritematozus. »A največji izzivi v življenju nas prisilijo, da se postavimo sami sebi po robu in se borimo s seboj. In to so najhujše in največje bitke v našem življenju«, pripoveduje v knjigi. O posvojitvi in iskanju bioloških staršev, o boju s hudo boleznijo, ki so jo spremljali osamljenost, depresija, anoreksija, bulimija, nesprejemanje sebe, misli na samomor, ter o pogumu, ki ga je našla v sebi, da je odšla v tujino kot prostovoljka, da bi pomagala drugim, bo Špela Novak pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.

O boju s hudo boleznijo in pogumu, ki ga je našla v sebi.

»Boriti se ali se vdati? Vsak zagon lupusa, ki sem ga premagala, je pustil v mojem telesu dodatno škodo«, je v svoji avtobiografiji Življenje z volkom zapisala Špela Novak, ki je pri petih letih zbolela za avtoimunsko kronično boleznijo, imenovano sistemski lupus eritematozus. »A največji izzivi v življenju nas prisilijo, da se postavimo sami sebi po robu in se borimo s seboj. In to so najhujše in največje bitke v našem življenju«, pripoveduje v knjigi. O posvojitvi in iskanju bioloških staršev, o boju s hudo boleznijo, ki so jo spremljali osamljenost, depresija, anoreksija, bulimija, nesprejemanje sebe, misli na samomor, ter o pogumu, ki ga je našla v sebi, da je odšla v tujino kot prostovoljka, da bi pomagala drugim, je Špela Novak pripovedovala v oddaji Med štirimi stenami.

Špela Novak je povedala, da jo je spremljala velika osamljenost. Tudi sošolci je niso sprejeli, ker je bila večino časa v bolnišnici. Ni bila del njihovih pogovorov, v knjigi je zapisala, da je med odmori večino časa preživela na stranišču. Zelo je trpela zaradi nesprejemanja sošolcev.

»Veliko je bilo teh prepovedi, preveč. Med telovadbo sem sedela na klopi, odmori pa – tudi sem jih preživela na stranišču. Čutila sem tisto neko žalost, tisto osamljenost, ker sem se želela vsaj o nečem pogovarjati. Ampak glede na to, da sem toliko časa preživela v bolnišnici, sem se znala pogovarjati o svoji bolezni, svojih zdravilih, svoji diagnozi. Nisem pa se znala pogovarjati o tem, kaj bi se igrala, kako bi se igrala, kakšna so pravila igre, ki se jih sošolci igrajo. Nisem vedela, o čem se pogovarjajo, ker me ni bilo zraven. Na začetku sem imela vsakih 14 dni kemoterapijo, že takrat sem veliko izostajala. Njihov svet je bil njihov svet, moj je bil pa bolnišnica.«